Potovanje z asistenco: Nazaj.

Par dni prej sem poklicala na informacije za potnike in se pozanimala. Smešno, po telefonu te vedno najprej napotijo da se moraš zglasiti na okencu z informacijami. Na srečo na Brniku (letališče Ljubljana) ob nedeljah ob 6 uri zjutraj tam ni gneče, niti kolone.  Vendar pa me je gospa tudi tu napotila na check-in. Dragi letališčniki, naj vam pojasnim, da ljudje, ki prosimo za asistenco najbrž vsi težko hodimo ali stojimo. Zakaj nas potem po nepotrebnem pošiljate na informacije? Če že vsa svetovna ekonomija špara, zakaj ne šparate še vi z našimi koraki in časom vaših delavcev na informacijah?
Prevoz do letala je potekal hitro in gladko, z obveznim postankom pred gate-om. Kot naročeno je nekaj metrov stran gospodična odprla štacuno in Sem ji kar čez hodnik zaklicala naj mi proda eno zares veliko Gorenjko z lešniki. Za darilo prijatelju ki me z letališča pelje domov.
V Frankfurtu me je čakalo  12 sončnih poznojulijskih stopinj in 4 in pol ure čakanja.
Tokrat se z letala nisem upala na berglah. Dva močna, vajena vsega težkega (ampak jaz imam še svoj karakter) sta me mukoma in počasi odnesla dol. Prijazna asistentka me je peljala v čakalnico, ki je bila namenjena hendikepiranim in njihovim spremljevalcem, če so jih imeli. Lahko smo si postregli s toplimi ali hladnimi napitki, pa tudi sladke in slane prigrizke so imeli. Mobilni operater je nudil pol ure brezplačnega interneta, samo geslo si zaprosil in ga vnesel na spletno stran. Držala sem se navodil, pa nič. Kot da je signal izginil v trenutku ko sem vnesla geslo.
Kaj kmalu sem se pričela dolgočasiti. Zanimalo me je, če bi lahko kje pustila težek nahrbtnik in se z berglami podala malo naokoli po letališču. Ni šans! Varnostni predpisi. Pa sem pogruntala, da bi si sposodila enega od invalidskih vozičkov, nanj obesila nahrbtnik in bergle pustila v varstvu uslužbencev. Varnostni predpisi niso imeli nič proti in tako sem čisto prvič poskusila sama peljati voziček. Moje roke so v dveh in pol mesecih na berglah postale precej krepke, vendar je za potiskanje vozička potrebno precej več moči kot bi si mislil. Pa tako enostavno in lahko zgleda! Sem se pač vozila malo bolj počasi in večinoma so me ljudje, ki sem jim bila napoti, gledali z razumevajočim nasmehom. Pripeljala Sem do čudovitega rožnatega cadillaca, ki ga je na ogled postavil muzej iz Sinsheima.

Malo naprej, za ovinkom, pa so prodajali preste. Potem sem se v želji da si čim prej umijem roke in se posvetim mamljivo zviti presti, podala nazaj.  Toalete ob čakalnici so bile uredu, razen če si slučajno bil na berglah ali vozičku. Na srečo sem bila spet na berglah in Sem se morala ukvarjati samo z ravnotežjem pri odpiranju vrat. Z vozičkom tja sploh ni dostopa. Samo upam da se tisti nepokretni ne rabijo vozit na drugi konec letališča, ker bi to pomenilo vsaj uro vožnje v eno smer!
Še enkrat sem morala skozi varnostni pregled, preden sem se vkrcala na bus, ki je bil samo zame. Vozniku je ugasnila iskrica v očeh ko sem mu rekla, da ne morem sama plezati na letalo, tudi če mi on nese ročno prtljago. Kar hudo mi je postalo in med vožnjo do letala sem premišljevala če morda res nebi mogla z berglami po stopnicah. Pa se je izkazalo, da tudi letališče Frankfurt na Majni premore dvižno platformo ki me je dostavila na letalo. Polet v Lux je bil kratek kot vedno. Z iPhonom Sem posnela pristanek v lep poletni dan (We are sorry but there was an error while uploading your video). Platforma me je čakala, prav tako prijazni asistent, vse skupaj je trajalo dovolj dolgo, da me je na traku čakal tudi kovček. In v avli me je čakal tisti, ki si je zaslužil Gorenjko.

Potovanje z asistenco: Tja.

Tako je naneslo, da sem morala kot začasen kripl z dvemi kufri potovati najprej iz Luxembourga v Ljubljano, potem pa še kot malo bolj bogi nazaj. In ker sem pametna punca, sem kaj kmalu ugotovila da je najbolje, če vse skupaj organizira nekdo drug. Povezala sem se s potovalno agencijo ki poleg naših službenih lahko poskrbi tudi za privatne poti. Simpl, samo povedala sem da bom na berglah in da bom potrebovala koga da na letališčih poskrbi zame. Bejba na drugi strani e-mail-iranja je že vedela, da načeloma ni problema, zaprositi moramo in potem imajo podjetja (najbrž letališča) 24 ur da odgovorijo/potrdijo.
Enostavno, vse kar sem morala poskrbeti, je bil prevoz do letališča. Tako srečni ljudje kot sem jaz, nimamo težav z iskanjem prijateljev ki bi bili pripravljeni me peljati. Ne, večji problem je najti koga, ki je takrat, ko ga rabim, v kraju, kjer ga rabim. Tako je to, ko živiš v mednarodni razseljeni družbi. Pa sem jo našla, Natašo, našo primadono (po kvaliteti in ne obnašanju!), ki je našla pol urce med službo, predavanji na konzervatoriju in vajami s Pirati (pridite pogledat Nunsence letos oktobra). Po nekajminutnem ugotavljanju in spraševanju na informacijah na Findlu (letališče Luxembourg) so me napotili na check-in, od koder bodo poklicali asistenta z vozičkom. Trajalo je dobrih 5 minut sedenja na klopci. Pride godpod, prijazno pozdravi in kot akrobat zbalansira mene, moje bergle in kufer na vozek. Varnostni pregled je izgledal kot vsak drugi, le da sem tokrat imela dodatno opremo in posebno voziček je besno piskal na detektorju. Potem je name čakal poseben avtobus. In ko smo prispeli do letala, sem šele videla kako poseben je! Dvignil je kabino do višine vrat letala in lepo sem se sprehodila do svojega sedeža. Ob nenehnem zahvaljevanju je gospod skromno odgovarjal, da zato so tukaj. In smo vzleteli in pristali v Frankfurtu. Tam sem se pogumno sama podala po stopničkah z avijona, o asistenci pa ne duha ne sluha. Luxairova ekipa je bila nadvse prijazna, še posebno čedni sinjeoki pilot, ki je od Kanadaira čez avtobus vse do terminala kjer smo po 15 minutnem čakanju le ugledali pomočnika, vestno in prijazno nosil moj vijolični kovček z rožastim vzorcem.
Na voziček sem poznavalsko zbalansirala prtljago in bergle in pomičnik (zatipkano pomočnik, ampak saj me je z vozekom pomikal naokoli) se mi je začel opravičevati za zamudo. Le nekaj minut do leta v Ljubljano. Sama sem morala splezat na avtobus in kar je še huje, počasi po stopnicah v letalo, zadnja v koloni potnikov. Letalo je bilo polno, moj sedež pa na drugem koncu. Zgrudila sem se nanj. Z berglami človek potrebuje nekaj prostora v širino. Pri mojih dimenzijah je to približno dvakrat toliko kot je širok koridor med sedeži. Ohranjanje ravnotežja včasih zahteva eleganco Cirque de Soleil. Človek vse prenese z nasmehom in vsi so tako prijazni, še posebno tisti v Slovenščini, ki se je zdela kot zaslužen posladek po obedu v treh hodih; francoščini, nemščini in angleščini. Končno na domači zemlji! Pričakali so me gospa z vozičkom, starši in dež.