Tako je naneslo, da sem morala kot začasen kripl z dvemi kufri potovati najprej iz Luxembourga v Ljubljano, potem pa še kot malo bolj bogi nazaj. In ker sem pametna punca, sem kaj kmalu ugotovila da je najbolje, če vse skupaj organizira nekdo drug. Povezala sem se s potovalno agencijo ki poleg naših službenih lahko poskrbi tudi za privatne poti. Simpl, samo povedala sem da bom na berglah in da bom potrebovala koga da na letališčih poskrbi zame. Bejba na drugi strani e-mail-iranja je že vedela, da načeloma ni problema, zaprositi moramo in potem imajo podjetja (najbrž letališča) 24 ur da odgovorijo/potrdijo.
Enostavno, vse kar sem morala poskrbeti, je bil prevoz do letališča. Tako srečni ljudje kot sem jaz, nimamo težav z iskanjem prijateljev ki bi bili pripravljeni me peljati. Ne, večji problem je najti koga, ki je takrat, ko ga rabim, v kraju, kjer ga rabim. Tako je to, ko živiš v mednarodni razseljeni družbi. Pa sem jo našla, Natašo, našo primadono (po kvaliteti in ne obnašanju!), ki je našla pol urce med službo, predavanji na konzervatoriju in vajami s Pirati (pridite pogledat Nunsence letos oktobra). Po nekajminutnem ugotavljanju in spraševanju na informacijah na Findlu (letališče Luxembourg) so me napotili na check-in, od koder bodo poklicali asistenta z vozičkom. Trajalo je dobrih 5 minut sedenja na klopci. Pride godpod, prijazno pozdravi in kot akrobat zbalansira mene, moje bergle in kufer na vozek. Varnostni pregled je izgledal kot vsak drugi, le da sem tokrat imela dodatno opremo in posebno voziček je besno piskal na detektorju. Potem je name čakal poseben avtobus. In ko smo prispeli do letala, sem šele videla kako poseben je! Dvignil je kabino do višine vrat letala in lepo sem se sprehodila do svojega sedeža. Ob nenehnem zahvaljevanju je gospod skromno odgovarjal, da zato so tukaj. In smo vzleteli in pristali v Frankfurtu. Tam sem se pogumno sama podala po stopničkah z avijona, o asistenci pa ne duha ne sluha. Luxairova ekipa je bila nadvse prijazna, še posebno čedni sinjeoki pilot, ki je od Kanadaira čez avtobus vse do terminala kjer smo po 15 minutnem čakanju le ugledali pomočnika, vestno in prijazno nosil moj vijolični kovček z rožastim vzorcem.
Na voziček sem poznavalsko zbalansirala prtljago in bergle in pomičnik (zatipkano pomočnik, ampak saj me je z vozekom pomikal naokoli) se mi je začel opravičevati za zamudo. Le nekaj minut do leta v Ljubljano. Sama sem morala splezat na avtobus in kar je še huje, počasi po stopnicah v letalo, zadnja v koloni potnikov. Letalo je bilo polno, moj sedež pa na drugem koncu. Zgrudila sem se nanj. Z berglami človek potrebuje nekaj prostora v širino. Pri mojih dimenzijah je to približno dvakrat toliko kot je širok koridor med sedeži. Ohranjanje ravnotežja včasih zahteva eleganco Cirque de Soleil. Človek vse prenese z nasmehom in vsi so tako prijazni, še posebno tisti v Slovenščini, ki se je zdela kot zaslužen posladek po obedu v treh hodih; francoščini, nemščini in angleščini. Končno na domači zemlji! Pričakali so me gospa z vozičkom, starši in dež.
Ni komentarjev:
Objavite komentar