Prevoz do letala je potekal hitro in gladko, z obveznim postankom pred gate-om. Kot naročeno je nekaj metrov stran gospodična odprla štacuno in Sem ji kar čez hodnik zaklicala naj mi proda eno zares veliko Gorenjko z lešniki. Za darilo prijatelju ki me z letališča pelje domov.
V Frankfurtu me je čakalo 12 sončnih poznojulijskih stopinj in 4 in pol ure čakanja.
Tokrat se z letala nisem upala na berglah. Dva močna, vajena vsega težkega (ampak jaz imam še svoj karakter) sta me mukoma in počasi odnesla dol. Prijazna asistentka me je peljala v čakalnico, ki je bila namenjena hendikepiranim in njihovim spremljevalcem, če so jih imeli. Lahko smo si postregli s toplimi ali hladnimi napitki, pa tudi sladke in slane prigrizke so imeli. Mobilni operater je nudil pol ure brezplačnega interneta, samo geslo si zaprosil in ga vnesel na spletno stran. Držala sem se navodil, pa nič. Kot da je signal izginil v trenutku ko sem vnesla geslo.
Kaj kmalu sem se pričela dolgočasiti. Zanimalo me je, če bi lahko kje pustila težek nahrbtnik in se z berglami podala malo naokoli po letališču. Ni šans! Varnostni predpisi. Pa sem pogruntala, da bi si sposodila enega od invalidskih vozičkov, nanj obesila nahrbtnik in bergle pustila v varstvu uslužbencev. Varnostni predpisi niso imeli nič proti in tako sem čisto prvič poskusila sama peljati voziček. Moje roke so v dveh in pol mesecih na berglah postale precej krepke, vendar je za potiskanje vozička potrebno precej več moči kot bi si mislil. Pa tako enostavno in lahko zgleda! Sem se pač vozila malo bolj počasi in večinoma so me ljudje, ki sem jim bila napoti, gledali z razumevajočim nasmehom. Pripeljala Sem do čudovitega rožnatega cadillaca, ki ga je na ogled postavil muzej iz Sinsheima.
Malo naprej, za ovinkom, pa so prodajali preste. Potem sem se v želji da si čim prej umijem roke in se posvetim mamljivo zviti presti, podala nazaj. Toalete ob čakalnici so bile uredu, razen če si slučajno bil na berglah ali vozičku. Na srečo sem bila spet na berglah in Sem se morala ukvarjati samo z ravnotežjem pri odpiranju vrat. Z vozičkom tja sploh ni dostopa. Samo upam da se tisti nepokretni ne rabijo vozit na drugi konec letališča, ker bi to pomenilo vsaj uro vožnje v eno smer!
Še enkrat sem morala skozi varnostni pregled, preden sem se vkrcala na bus, ki je bil samo zame. Vozniku je ugasnila iskrica v očeh ko sem mu rekla, da ne morem sama plezati na letalo, tudi če mi on nese ročno prtljago. Kar hudo mi je postalo in med vožnjo do letala sem premišljevala če morda res nebi mogla z berglami po stopnicah. Pa se je izkazalo, da tudi letališče Frankfurt na Majni premore dvižno platformo ki me je dostavila na letalo. Polet v Lux je bil kratek kot vedno. Z iPhonom Sem posnela pristanek v lep poletni dan (We are sorry but there was an error while uploading your video). Platforma me je čakala, prav tako prijazni asistent, vse skupaj je trajalo dovolj dolgo, da me je na traku čakal tudi kovček. In v avli me je čakal tisti, ki si je zaslužil Gorenjko.
